Danes v družbi obeh drastično primanjkuje. V odnosu, kjer vlada spoštovanje, vlada tudi ljubezen. Kadar drugega spoštujemo, ga imamo radi. Ko spoštujemo sebe, imamo radi sebe. Zagotovo se bo ob tem marsikomu vzbudil dvom, saj vemo, da je v odnosih včasih tudi tako, da spoštujemo nekoga, pa ga nimamo radi. Ločiti je potrebno med iskrenim spoštovanjem in spoštovanjem, ko nekoga MORAMO spoštovati, ker se ga bojimo. To je strahospoštovanje, ko ima nekdo premoč in odnos ni enakovreden. Vemo tudi, da je bilo včasih veliko prisiljenega spoštovanja otrok do staršev.
O iskrenem spoštovanju govorimo takrat, ko govorimo o odnosu med dvema, ki se imata rada in si pripadata. Zakaj se nespoštovanje najpogosteje dogaja do ljudi, ki jih imamo pravzaprav najrajši? Poskušajmo izhajati iz dejstva, da smo nespoštljivi zgolj zato, ker nezavedno vzdržujemo obrambo pred bolečimi čutenji. Nespoštovanje v zakonu vedno vzbudi najtežja občutja.
Pogoj za zdrav in intimen odnos je SPOŠTOVANJE PARTNERJA. Nespoštovanje v odnosu vedno vzbudi najtežja občutja. Največkrat je to zadnje dejanje pred prekinitvijo odnosa.
V partnerskih terapijah se nespoštovanje pogosto odkrito pokaže, ko postane v odnosu nevzdržno, ker so mnoga občutja neizrečena. Bes, jeza in sovraštvo prekrijejo bolj boleča občutja, kot so: žalost, sram in strah. Žalost je prisotna, ko nas partner ignorira, ne sliši nas in nam ne namenja najosnovnejše pozornosti.
Sram se aktivira zaradi občutkov prezrtosti, nepomembnosti in nevrednosti. Pojavi se strah, da nikoli ne bomo za nekoga dovolj pomembni in dragoceni ter da bomo na koncu ostali sami in osamljeni. Tisti, ki sramotite druge, dejansko sramotite sebe!
Dobro je vedeti, da vsakdo, ki sramoti drugega, dejansko sramoti samega sebe. Si predstavljate moža, ki z vso svojo nesramnostjo in prezirom reče svoji ženi, naj se pogleda, kako izgleda ter naj končno že enkrat shujša ker je debela… Ali žena, ki možu vedno znova govori, da nikoli ne zasluži dovolj in smo zato brez denarja… Tisti, ki to posluša, se počuti nelagodno in ničvredno. Videti je, da je tako stanje vzdržno. Partnerja v zgornjem primeru ne sprejemata in se ne soočita s svojim sramom, zato morata sramotiti drugega. Vendar zakaj ravno bližnjega?
Ranjenost in ranljivost v odnosu
V partnerski terapiji se sčasoma, ko poskušamo priti do najglobljih občutkov, lahko pokaže sramotenje drug drugega. Takrat vemo, da smo prišli do točke, kjer se je potrebno ustaviti in v tem vztrajati: začutiti zavrženost in prezrtost ter to izjokati. In se končno iz RANJENOSTI dvigniti v RANLJIVOST.
Biti ranljiv pomeni biti odprt, spregovoriti in čutiti in ob tem tvegati, saj nikoli ne vemo, kaj nas čaka na drugi strani. Pravzaprav tvegamo zaradi sebe, ker se spoštujemo in imamo radi. Pravica vsakega je, da vedno lahko spregovori o sebi in o svojem doživljanju notranjega sveta.
Torej, spoštujte sebe in druge…
Obstaja zelo tanka meja med spoštovanjem in nespoštovanjem. Ne znajdemo se, ko imamo problem in smo tesnobni, ne zmoremo ubesediti tistega, kar se nam v telesu dogaja. Lahko pa se odločimo, da bomo v tej stiski in tesnobi vzdržali – sami s sabo ali ob nekom. Sramotenje drugega je vedno odraz lastne šibke samopodobe.
Je posledica odrezanih čustev in prisotnih močnih obrambnih mehanizmov, ki preprečujejo, da bi prizadeti zaznal središče svojega sramu.
Samo odnos z nekom, ki v očeh zrcali varnost in sprejemanje, lahko prodre tako globoko, da se sram predela in obrambni mehanizmi padejo. To pa končno pomeni, da se samopodoba počasi preoblikuje v nekaj lepšega in boljšega. Spoštovanje naj vam bo vrednota in ne zgolj nekaj o čem govorimo in pišemo
